O nas

Naš cilj je postati raziskovalno in izobraževalno središče in informacijska banka o afriški in globalni perspektivi.

 
 
 
 
   
            




MIGRACIJE IN INTEGRACIJE

Preseljevanje oz migracija je stalen pojav, ki obstaja odkar je človek nastal in bo tudi v bodoče prisotna v vsaki družbi in skupnosti. Zaradi migracije je družba, država raznolika, tako v ekonomskem kot tudi v kulturnem pogledu, močnejša za razvoj in napredek države, saj vsak s seboj doprinese lastno tradicijo, sposobnosti, kulturo in identiteto v družbi, ki omogočajo medsebojno dolpolnjevanje kot vrednoto in znanje. Vendar se v sodobnem času in v sodobni družbi pojavljajo pomisleki in različni politični diskursi, ki ponazarjajo dvom, če je sploh mogoče pričakovati sožitje dveh kultur v enem prostoru, kajti dostikrat večina definira nove priseljence  v za njo sprejemljivem kontekstu.

Slovenska vlada je leta 2007 pripravila za javno razpravo dokument Predlog strategije ekonomskih migracij, ki predstavlja ob Resoluciji o imigrantski politiki (1999) prvo uradno državno usmeritev politike do priseljevanja. Toda najpomembnejša sta Zakon o zaposlovanju tujcev (2003) in Uredba za uvedbo kvot (2004), saj opredeljujeta vsebino te politike in jo občutijo tuji delavci, priseljenci oziroma migranti, ljudje, ki niso slovenski državljani. Politične elite so sprejele ta zakona - mehanizma migracijske politike - v obdobju vstopanja Slovenije v Evropsko unijo. Utemeljena sta za potrebe gospodarstva v spreminjajočem se globalnem okolju.

Z imigrantskimi politikami države urejujejo odnose med večinsko družbo in priseljenci, ki so naseljeni na njihovem ozemlju, postavljajo okvire za vključevanje priseljcev v novo (družbeno) okolje ter usmerjajo prilagajanje večinske družbe. (Bešter 113: v Komac 2007).

Predlog Strategije navaja, da se bo morala slovenska država spopasti s problemom pomanjkanja delavcev zaradi staranja prebivalstva, ki zdaj še dela. Za politiko bo zato postalo upravljanje in nadzor migracij zelo pomembna naloga v gospodarskem, družbenem in kulturnem smislu. Vodilo te „aktivne migracijske politike“ je, da „migracijski sistem izraža dobrodošlico dobronamernim obiskovalcem in novim priseljencem in hkrati preprečuje vstop v Slovenijo tistim, ki nimajo dobrih namenov.“

Dokument je mogoče razumeti tudi kot napoved, da bo država v prihodnosti spodbujala priseljevanje tujih delavcev. Pisci se izrekajo, da se bodo zavzemali tudi za povečanje števila visoko produktivnih in usposobljenih delavcev glede na povpraševanje ter da bodo omogočili prihod dodatnih delavcev, ki bi nadomestili manjkajoče domače delavce. Podprli bodo tudi prihode priseljencev s kapitalom za naložbe v razvojne projekte, ki bi ustvarili nova delovna mesta in omogočili prenos tehnologij in inovativnih znanj.

UMESTITEV TEME SKOZI GLOBALNO PERSPEKTIVO


Migracije so problematika, ki je stalno prisotna v svetu in v naših življenjih, in bo prisotna tudi v prihodnosti. Zato je mednarodna skupnost že zdavnaj sprejela zavezujoče politične odločitve o tem, kako delovati v primeru migracij in kako zaščititi migrantke / migrante, begunke / begunce, azilantke / azilante ter njihove pravice. Prav tako je sprejela odločitve o tem, kako reševati vzroke migracij ter prispevati k in ohranjati vzdržni in stabilni napredek družbe, regij in sveta. V obdobju oblikovanja nacionalnih držav (in kasneje skupnosti držav, kot je npr. Evropska unija), je obveljalo, da je svobodo in suverenost ljudstva mogoče doseči zgolj s popolno nacionalno emancipacijo, ki naciji podeli legitimnost s postavitvijo nacionalne vlade in z zamejeno teritorialno suverenostjo. Obveljala je ideologija, da bi bile nacije brez tega oropane človekovih pravic. Univerzalni in kozmopolitski utopični moment človekovih pravic je bil z realizacijo nacionalnih držav projiciran v položaj nihanja med paradigmo liberalne individualnosti in nacionalne suverenosti, ki pa ni nikjer bolj absoluten kot pri vprašanjih migracij in begunstva. Človekove pravice kot pravice individuuma so se izkazale za praktično neizvedljive vedno, ko so se pojavili ljudje, ki niso bili (več) državljani neke suverene države. Zdi se, da so se človekove pravice vzpostavile z izključevanjem določenih skupin ljudi tako iz države – nacije kot iz koncepta človekovih pravic, pa čeprav so nastale prav zaradi zaščite pred izključevanjem in diskriminacijo. Zaskrbljujoče je, ker so migranti / migrantke, manjšine (ranljive skupine), ljudje brez državljanstva, begunci / begunke, pravzaprav prisiljeni interpretirati svoja življenja v kontekstu olžnosti do nacionalnih držav ali skupnosti držav in ne v kontekstu človekovih pravic posameznika / posameznice.

V času globalizacije smo vajeni parol o tem, da je svet majhen, mobilen, solidaren in da je vsak del sveta vsaj delno odgovoren za dogodke, ki so se zgodili blizu ali daleč. Prav tako pogosto slišimo, da so migranti / migrantke za ekonomski razvoj zahoda potrebni kot nadomestilo za nižjo rodnost in zaradi potrebe po delovni sili. Zato pojem migracija nalaga velik izziv politično odgovornim, širši javnosti, akademikom / akademičarkam in zagovornikom / zagovornicam migracij, da k problematiki pristopajo holistično. To po eni strani pomeni, da z implementacijo zakonov in direktiv ter z integracijsko politiko na nacionalni ravni, omogočajo usposabljanje in priprave migrantov / migrantk na lokalno družbo, po drugi strani pa to pomeni enotni pristop k razumevanju in reševanju vzrokov migracij, zaščiti pravic migrantov / migrantk ter njihovi družbeni, politični in drugi participaciji na lokalnem in globalnem nivoju.

ALI STE VEDELI?
Da v svetu vsako leto migrira 200 milijonov ljudi, od tega:
• je 30 do 40 milijonov neregistriranih,
• več kot 70 % žensk in otrok,
• je 32 % afriških otrok ,
• je 47 % vseh migrantk / migrantov žensk, ki migrirajo znotraj
Afrike,
• je 32 % otrok, ki migrirajo znotraj Afrike,
• okoli 25 milijonov migrantk / migrantov migrira znotraj ene
države zaradi konfliktov in drugih dejavnikov,
• 20 milijonov migrantk / migrantov migrira iz ene v drugo
regijo na afriški celini.
Povsod je lepo, doma je najlepše – zakaj pa ljudje potem migrirajo?

Lizbonska strategija navaja, da bo Evropska unija postala družba znanja, globalno konkurenčna in vodilna, in bo temeljila na aktivnem in globalnem državljanstvu. Zato mora izobraževanje mladih, ki bodo odgovorni za prihodnost, vsebovati razvojne in globalne teme ter spodbujati zavest o tem, da v globalnem pogledu nihče ni otok v smislu »mi in oni, naši in njihovi«, ampak sestavni del sveta. Vsakdo se mora tudi opredeliti in prispevati k rešitvam izzivov, kot so okolje, migracije, socialna izključenost, medgeneracijska solidarnost in dialog tako na lokalnem kot na globalnem nivoju. To je obenem tudi temelj za trajnostni razvoj sveta, ki ga je mogoče doseči le z ozaveščanjem javnosti, vzgojo in izobraževanjem o razlogih za revščino, vzrokih migracij, o medsebojni soodvisnosti ipd. Za globalni trajnostni razvoj je potrebno razumevanje globalnih vsebin, ki lahko hkrati predstavlja orodje za konkurenčnost Evrope.

Antropološko in zgodovinsko gledano je migracija stalna dinamika preseljevanja in razseljevanja človeka zaradi različnih vplivov. Pomanjkanje prijazne okoljske politike in skrbi za kulturno dediščino, socialna in ekonomska izključenost, vojne, bolezni, pomanjkanje vladavine prava in deficit demokracije, pogosto generirajo preseljevanje ljudi zaradi revščine in drugih oblik ogroženosti. V svetu vsako leto migrira oz. se razseljuje približno 200 milijonov ljudi, od tega je najmanj 30 do 40 milijonov neregistriranih, v Evropi pa je med 7 in 8 milijoni nedokumentiranih migrantov / migrantk. Število migrantov / migrantk v svetu bi lahko predstavljalo peto najštevilčnejšo državo na svetu. V letu 2005 je bilo 49,6 % vseh migrantov žensk. Migracije bolje rečeno emigracije, so lahko prostovoljne

(zaradi dela ali boljšega življenja) ali prisilne (begunstvoi, trgovanje z ljudmi). To so osnove tematike, ki so medsebojno prepletene in jih želimo v projektu skupaj obdelati ter oblikovati gradiva za  (ne)formalno izobraževanje o razvoju.

INTEGRACIJSKI PROCESI IN SLOVENSKA INTEGRACIJSKA POLITIKA

 

Demografska slika Evrope kaže na staranje prebivalstva, kar pomeni, da je vedno več neaktivnega prebivalstva v primerjavi z aktivnim. Po oceni Evropske komisije (2007) bo v Evropi do leta 2050 število ljudi, starih 65 let in več, naraslo za 70%, število starejših od 80 let pa za 170%. Delno lahko demografske probleme rešimo s priseljevanjem – za to je potrebno odpreti meje za tujce in omogočiti prost pretok delovne sile med državami. Pomanjkanje domače delovne sile ter priseljevanje delavcev migrantov je element tako Lizbonske strategije kot »Strategije za pametno, trajnostno in vključujočo rast – Evropa 2020«. Čeprav zaradi gospodarske krize trenutno ni povpraševanja po delovni sili, bo Slovenija za zagon gospodarstva dolgoročno potrebovala novo delovno silo.

 

V Slovenijo se priseljujejo po večini ekonomski migranti in njihove družine iz držav nekdanje Jugoslavije, iz drugih držav izven EU prihaja manj kot 6% vseh priseljencev v Sloveniji. Obseg priseljevanja v Slovenijo v zadnjih letih ni bil intenziven in je zaradi gospodarske krize v preteklih dveh letih celo upadel.

 

 Glavni cilj integracijskih procesov je vključitev priseljencev v večinsko družbo, tako da ti postanejo njen funkcionalni člen, enakopravno sodelujejo pri njenem razvoju ter imajo možnost samostojnega življenja. Od držav je odvisno, kako bodo uresničile ta cilj, saj so tudi željeni končni rezultati različni. Kot je tudi zapisano v številnih nacionalnih, evropskih in mednarodnih dokumentih, je integracija »dinamičen in dvosmeren proces prilaganja priseljenske 'manjšinske' družbe in večinske družbe, je odziv na izzive, ki se pojavijo kot posledica sobivanja različnih kultur v družbi z njihovimi prispevki ter ohranjanjem stikov z domačo kulturo«.

 

Izhodišča za uspešno integracijo so rešitev stanovanjskega problema, pridobitev zaposlitve, učenje jezika gostujoče države, itd., področja, ki so dandanes težko dosegljiva tudi za pripadnike večinske družbe.  Splošno se pri nas pojem integracije uporablja za vse pristope od asimilacijskih praks do kulturnega pluralizma.

 

Obstaja več  dimenzij integracije:

1.       Pravna

2.       Bivanjska

3.       Socialno-ekonomska

4.       Integracija v izobraževalni sistem

5.       Kulturna

6.       Družbena

7.       Identifikacijska

 

Slovenija v svojih smernicah izpostavlja predvsem formalno integracijo, torej 1. izenačevanje pravnega statusa priseljencev s statusom državljanov; 2. omogočanje bivanjskih razmer v vseh delih države; 3. vključevanje priseljencev na trg dela; 4. integracijo priseljencev v procese izobraževanja: brezplačno učenje jezika, seznanjanje s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo, itd.